GORSKI KOZOROG

Vrh belih pečin,
    vrh strmega ostenja
kozorog kaže
    svojo moč življenja.
Pod njim se pase
    njegove družine trop,
budno spremlja
    mladih kozličev galop.
Ti igrivo se urijo
    za prihodnji boj,
ko najmočnejši zagotovil
    si bo svoj obstoj.
Oddaljen od vseh
    to vzvišeno opazuje
tisti, ki skalnim previsom
    in strminam kraljuje.
Oddaljen od vseh
    je kozorog samotar,
je nedostopnih
    skalnih polic gospodar.
Njegova moč so
    skoraj metrski rogovi,
ti varujejo ga kot
    utrjeni granitni gradovi.
Tam visoko visoko,
    kjer se orel oglaša,
leži travnata zaplata,
    njegova najljubša paša.
Stal je že tudi kdaj
    na robu preživetja
ko ujma in plaz sta šla mimo
    njegovega zavetja.
O ti, kozorog samotar, rad
    na tvoje poti bi se podal,
na tiste prelepe vršace,
    da bi te tam tiho opazoval!

Kozorogi na Kriških podih

GORI NA GORI

Gori na gori srce mi gori,
od sreče, veselja obraz žari.
Kaj takšnega je tam na gori?
Tega ne veš, če ostaneš doli!

Zdaj prepusti se besedi,
naj popelje te na vrh.
Lepo ji v ritmu sledi,
pa strmina ne bo srh.

Pot najprej gre čez gozd,
njegova svežina je blagost.
Blešči se jutranja rosa,
zamika te hoja bosa.

Stezica se vzpenja in se oži,
kapljice pota lezejo po koži.
Malo bolj kratka je sapa,
to je pač vmesna etapa.

Tu in tam spočij si korak,
s polnimi pljuči zajemi zrak.
Poglej gor, dol, levo in desno,
cvetje pozdravlja te slovesno.

Višje ruševje se skali prepusti.
Jeklenice, klinov nikar ne izpusti.
Varno pospremijo ti korak,
tja, kamor ne pride vsak.

Opoldansko sonce senco skrije,
krog in krog razglede razkrije.
Vrh odpre pogled na vse strani,
da duša se ti z lepoto nahrani.

Gori na gori srce ti gori,
od sreče, veselja obraz žari.
Zdaj bil si tam na gori,
in drugič ne želiš ostati doli!

Na vrhu Raduhe