Skupaj smo.
To samo po sebi umevno jemljemo.
Drug za drugega premalo si časa vzamemo.
Hitimo en mimo drugega vsak dan,
naš delavnik je zelo neugnan.
To samo po sebi umevno jemljemo.
Drug za drugega premalo si časa vzamemo.
Hitimo en mimo drugega vsak dan,
naš delavnik je zelo neugnan.
Narazen gremo.
To spremeni našo vsakdanjo rutino.
Streznimo se ob tem, kaj vse izgubimo.
Naše oči zdaj iščejo tisti domači obraz,
a po poti spremlja nas le osamljena gaz.
To spremeni našo vsakdanjo rutino.
Streznimo se ob tem, kaj vse izgubimo.
Naše oči zdaj iščejo tisti domači obraz,
a po poti spremlja nas le osamljena gaz.
Se srečamo.
To so tisti svetli, topli trenutki.
Pridemo skupaj in v nas se obudijo lepi občutki.
Ob klepetu se zvrstijo nove prigode s starimi anali.
Bili smo skupaj, narazen gremo in še se bomo srečali.
To so tisti svetli, topli trenutki.
Pridemo skupaj in v nas se obudijo lepi občutki.
Ob klepetu se zvrstijo nove prigode s starimi anali.
Bili smo skupaj, narazen gremo in še se bomo srečali.
 |
| Konji tam nekje na prostem na poti proti Krasu ... |
 |
| ... in v diru |
 |
| Na zeleni paši tam pod Stolom |
Ja, kruta resnica. Upam, da bo kmalu drugače!
OdgovoriIzbrišiNostalgija z kančkom žalosti.
OdgovoriIzbrišiJa, slovo je res nekaj kar obremeni naš srčeek saj prekine nekaj na kar smo se navadili in pogosto vnese spremembe ki nam niso všeč oz. so neko vsiljeno breme, ki navadno povzročajo nelagodje in žalost. Ja, slovesa v tej stvarnosti so pgosto boleča in puščajo pečat v naši duši. Vendar vedno ne bo tako, saj se približuje slovo, ki ga že težko čakamo - slovo od te stvarnosti, ki nam je zadala toliko bolečin. To slovo nas ne bo popeljalo na pot neznanega ampak na pot, ki jo težko čakamo i na kateri ne bo sledi bolečin. Obljuba za tisti čas je v tem zapisu in je zanesljiva: "Kajti glej, jaz ustvarjam nova nebesa in novo zemljo. To, kar je bilo prej, ne bo več prišlo na misel niti se ne bo pojavilo v srcu" Veš Barbi to je tisto kar čakamo in daje pomen našemu živjenju
Ati & mami